Skip to: site menu | section menu | main content
BOJ ZA PREPOVEDANE PIKE
Pripravila: PETRA GRUJIČIĆ
»Nočemo biti zaprti pred svetom samo zato, ker ne vidimo. Zato moramo delati in se učiti, da bomo enakovredni drugim, da nas ne bodo prezirali zaradi naše nevednosti in ne bomo predmet sočutja. Storil bom vse, kar je v moji moči, da vam pomagam z znanjem doseči dostojanstvo,« je nekoč izjavil Louis Braille. Njegova izjava je bila drzna. Živel je namreč v času, ko so zdravi ljudje o slepih menili, da so le spački in klovni, maloumni izrodki, podobni bebcem, in je usmiljenje največ, kar jim lahko dajo. Čeprav so jim veliko pogosteje »poklonili« posmeh in zaničevanje.
Ko se je 4. januarja 1809 rodil Louis Braille, njegova starša nista imela razloga, da bi razmišljala o težavah, ki jih prinaša slepota. Njun sin, katerega prihod ju je nekoliko presenetil, saj je bila Monique ob porodu stara enainštirideset let in Simon-Rene štiriinštirideset, imela pa sta že najstniška sina in hčerko, je bil zdrav kot dren. Pa tudi izjemno iskriv, bister in raziskujoč fantič, kakor se je kmalu pokazalo.
V živahni vasici Coupvray, kakšnih štirideset kilometrov od Pariza, je pri delu opazoval očeta, ki je bil sedlar in jermenar, ter mater, ki ji je, potem ko je poskrbela za živali in opravila delo na polju, ostalo le malo časa. Vendar je zanj ni skrbelo, saj sta njegova starejša brat in sestra skrbno pazila nanj.
Preprosto kmečko hišo, v kateri so živeli, in delavnico, ki je stala ob njej, je poznal do obisti. In v njej neustavljivo raziskoval. Tudi tistega usodnega dne leta 1812, ko ni bilo ob njem nikogar in je starše šele obupan jok opomnil, da so radovednega sina za trenutek pustili samega.
Nihče ne ve, kaj se je tistega dne dogajalo v delavnici, zdi pa se, da je Louis splezal na visoko delovno mizo, pograbil košček usnja in sedlarski nož, ali pa morda šilo, s katerim je njegov oče delal luknje, in se »lotil dela«. Namesto usnja je z ostrim rezilom zarezal v oko.
Zaskrbljena starša sta mu ga sprala s čisto vodo in ga povila, nanj pa dala še obkladek iz lilij, ki naj bi bil zdravilen. O sterilnosti pa nista vedela nič, saj so vse do leta 1861 verjeli, da je za infekcije ran kriv slab zrak in si je šele Joseph Lister, britanski kirurg in profesor kirurgije na univerzi v Glasgowu, prizadeval dokazati, da so zanje krivi mikroorganizmi, ki jih je mogoče uničiti s sterilizacijo.
Njegovo odkritje je bilo za Louisa žal nekaj desetletij prepozno. Tako je bil obkladek, ki so mu ga na oko dali starši, vse, kar so lahko naredili zanj, in tudi zdravnik, ki ga je obiskal, ni mogel narediti kaj več, saj tudi antibiotikov še niso poznali. Tako so lahko vsi le nemočno opazovali, kako je njegovo oko postajalo vse bolj rdeče, iz dneva v dan bolj zatečeno. Najprej eno, potem še drugo. Okužba se je širila.
Prej oster vid je postajal vse bolj meglen, prej razigran deček se je umiril. Nič več ni poznal svoje hiše, nič več se ni mogel svobodno gibati po njej. Zaletaval se je v pohištvo, se spotikal po stopnicah, razbijal kozarce, ko jih je poskušal odložiti na podlago. Nekdaj ostre slike so postajale nejasne. Sčasoma so povsem izginile. Zavil se je v popolno temo. Oslepel je, star pet let.
Novo življenje v temi
In začel svet, ki ga je obkrožal, na novo spoznavati. Časi, ko se je lahko učil s posnemanjem drugih in z raziskovanjem okolice, so minili, znajti se je moral drugače. Počasi se je učil prepoznavati zvok svojih korakov na različnih površinah, odmev svojega glasu v različno opremljenih prostorih, svojstven zvok ulice, konjev, ljudi … Istočasno s sluhom se je razvijal tudi njegov tip in postal tako izostren, da je lahko očetu brez težav pomagal razvrščati usnje po obliki in debelini, mami razvrščati zelenjavo …
Počasi, a vztrajno je postajal vse bolj gotov v svojem svetu popolne teme. Spet je lahko spremljal življenje, ki je nemoteno teklo naprej, a mu ga je resnično približal šele novi duhovnik Jacques Palluy, ki je prišel v vas, ko je bilo Louisu šest let. Palluy mu je opisoval naravo, ga učil prepoznavati rastline po vonju in otipu, razločevati živali po glasu. Dečku, v katerem je začutil neznansko željo po znanju, je razlagal svetopisemske zgodbe in vanj vcepil odnos do vere, ki je v njem ostala globoko zakoreninjena vse njegovo življenje.
Verjel je vanj, četudi sta živela v času, ko je za slepe ljudi veljalo, da so neumni, nekoristni in duševno prizadeti. Treba jih je potisniti na rob družbe, ne pa učiti brati in pisati, so bili prepričani zdravi. Da so neuki zato, ker niso imeli možnosti za izobraževanje, niso pomislili. Kljub temu je Palluy prosil novega vaškega učitelja Antoina Béchereta, mladega in s predsodki neobremenjenega učitelja, naj dečka sprejme v šolo. Na veliko veselje vseh je Luis kmalu sedel v šolskih klopeh.
Zaupanje duhovnika in učitelja je več kot opravičil. Kljub slepoti je bil med najboljšimi v razredu, saj se je izkazalo, da ima izjemen spomin in si razlago brez težav zapomni, četudi je ne more zapisati. Njegova vedoželjnost je bila tako silna, da je bil, četudi star šele sedem let, odločen, da bo nekoč bral in pisal. Da bi mu vsaj nekoliko polepšal vsakdan, mu je oče v les zabijal žeblje v obliki črk ali pa mu le te izrezoval iz usnja.
Vendar prihodnost, ki se je obetala Louisu, ni bila rožnata. Možnosti za izobraževanje ni bilo. Slepi se niso mogli izučiti za noben poklic, brez dela ni bilo denarja, brez denarja so bili odvisni od drugih. Številni starši so se slepim otrokom preprosto odrekli, jih poslali v ubožnice ali na cesto, kjer so bili prisiljeni beračiti. Srečnejše je vzdrževala družina, dokler so jo imeli, potem so bili tudi ti prepuščeni na milost in nemilost tujcem, ki zanje niso imeli nobenega razumevanja. Če so imeli srečo, so pristali v kakšnem zavetišču.
Starši si niso delali utvar, da bo Louisova usoda bistveno drugačna, in čeprav so mu želeli le najboljše, niso imeli kaj storiti. Križem rok pa ni mogel stati duhovnik Palluy, ki je globoko verjel v dečkovo bistrost in sposobnost učenja. Za ranljivega Louisa bi morda res bilo najbolj varno, če bi ostal na vasi in pletel košare, kakor so menili njegovi starši, vendar je Palluy kljub temu začel poizvedovati, ali morda vendarle ne obstaja kakšna možnost za njegovo izobrazbo.
Naposled je izvedel za posebno šolo za slepe, ki naj bi jo imeli v Parizu. Ker sam ni imel nobenega vpliva, je prosil markiza d'Orvilliersa, graščaka iz bližnjega dvorca, če bi lahko v Louisovem imenu posredoval pri ravnatelju šole. Naključje je hotelo, da je markiz dečka, ki je vedno hodil s sklonjeno glavo, opazil tudi sam, obenem pa je za božič leta 1786 v Versaillesu spoznal ustanovitelja šole za slepe Valentina Haüya.
Takrat je namreč Haüye izbrani družbi predstavil skupino slepih otrok, ki je znala brati in pisati, s čimer je poskušal zbrati denar za svojo šolo. To je bilo petnajst let zatem, ko je leta 1771 na cesti videl slepe glasbenike, kako so kot burkači z oslovskimi ušesi zabavali mimoidoče in sklenil ljudi prepričati, da so slepi enakovredni državljani in da bi morali imeti enake možnosti pri izobraževanju. Vendar je kmalu spoznal, da v boju proti predsodkom ni lahko zmagati. Ljudi ni mogel prepričati, da se slepi lahko učijo, slepih ne, da so se sposobni učiti, bogatih pa ne, naj dajo denar za njihovo izobrazbo.
Vendar je vztrajal in trinajst let pozneje, leta 1784, dobil svojega prvega učenca, potem ko je z ulice pobral šestnajstletnega berača Françoisa Germaina in ga naučil brati. Predstavitev njegovih sposobnosti je naposled prepričala dobrotnike, da so odprli denarnice, on pa je odprl prvo šolo za slepe in dosegel, da je leta 1791 z vladnim odlokom postala vladna ustanova.
Kar pa zanj ni bilo ugodno. Oblasti so ga odpustile in mu prepovedale, da bi šolo še kdaj obiskal, čeprav je ta postala tako uspešna, da so po njenem zgledu podobne šole začeli ustanavljati tudi v Nemčiji, Avstriji, Prusiji, Angliji in Rusiji. V kaj se je razvila in kaj vse zmorejo slepi učenci je ponovno videl šele leta 1821, ko ga je na obisk povabil novi ravnatelj, dr. Pignier.
Novi dom malega Louisa
Markiz D'Orvilliers pa je svoje pismo poslal še tedanjemu ravnatelju Kraljevega zavoda za slepe otroke, kakor se je ustanova uradno imenovala, dr. Guilliéu, in ga prosil, naj da Louisu možnost za izobraževanje. Plahi deček ni dobil le mesta v šoli, temveč tudi majhno štipendijo, da so njegovi starši lažje pokrili šolnino.
Malo po svojem desetem rojstnem dnevu, 15. februarja 1819, je naposled prispel v ulico Saint-Victor in vstopil v zgradbo, ki je nosila številko 68. Še nikoli ni zapustil svojega rojstnega kraja, vendar je tesnoba močneje vklepala njegovega očeta, ki se je bal za sinovo prihodnost, kot dečka, ki je že nekaj tednov trepetal v veselem pričakovanju. Naposled je stal na pragu uresničitve svojih sanj, pred njim so se odpirala nova prijateljstva in novo znanje. Zato po štirih urah vožnje s poštno kočijo ni bil prav nič utrujen in je zvedavo vstopil v prav nič privlačno staro, vlažno, mračno in neprijazno stavbo v okrožju, ki je bilo enako zadušljiva in smrdljiva.
»Včeraj sem obiskal Kraljevi zavod za slepe otroke. Če vam še tako poskušam opisati, si ne boste mogli pravilno predstavljati stavbe, ki je majhna, umazana in temačna; hodnikov, ki so predeljeni v luknje, katerim laskavo pravijo delavnice ali učilnice; mnogih vijugastih, od črvov razjedenih stopnišč, ki so vse prej kot primerna za tiste nesrečneže, ki si lahko pomagajo le z občutkom dotika in ki so še najbolj podobna, če dovolite ta izraz, izzivanju slepih otrok,« je skoraj dvajset let pozneje, leta 1838, v svojem govoru v poslanski zbornici razmere, v katerih so živeli otroci, opisal pesnik in zgodovinar Alphonse de Lamartine. Vendar je bilo leta 1819 tudi to bolje kot nič.
Louisa so nemudoma poslali v razred in s svojo bistroumnostjo je ponovno zablestel. Brez težav je sledil pouku, vendar se je njegova samozavest razkrojila takoj, ko je po koncu ure zazvonil šolski zvonec. Njegovega zvoka ni poznal, kakor tudi ne stavbe in šolskega reda. Pomoč leto dni starejšega Gabriela Gauthierja je prišla kot naročena. Uvedel ga je v šolsko življenje in poskrbel, da se je v velikanski stavbi počasi znašel enako dobro kot njegovi sošolci in mu ni bilo več treba šteti korakov, da bi vedel, kdaj je prišel do stopnic, od vrat do postelje …
Življenje v šoli je postalo rutina, učenje je ostalo navdih. Učitelji so učencem predavali, ti so za njimi ponavljali. »Slepi otroci se niso mogli učiti iz knjig. Le nekaj jih je bilo natisnjenih z velikimi, privzdignjenimi običajnimi črkami, katerih oblike so otroci lahko otipali s prsti. Vendar pa so bile črke visoke po tri milimetre in so zavzemale toliko prostora, da so otroci pogosto pozabili, kakšen je bil začetek stavka, preden so se pritipali do njegovega konca,« je zapisal Norman Wymer.
Način tiskanja knjig za slepe je izumil Valentin Haüye, vendar je bilo njegovih knjig malo, ker jih je bilo težko in zamudno izdelovati – za izdelavo nekaj izvodov ene same strani so potrebovali več tednov. Knjige so bile povrh velike in težke tudi devet kilogramov, saj je bila vsaka stran sestavljena iz dveh listov, zlepljenih s hrbtnima stranema. Vsebina je bila omejena na verske tekste, nekaj je bilo tudi slovničnih knjig.
Noben od šestdesetih gojencev ni bral briljantno, branje pa je še posebej razočaralo Louisa. Bilo je izjemno počasno, saj je moral s konico prstov obkrožiti vsako črko posebej, jo prepoznati, si jo zapomniti in potem zaznati novo črko. Kar je bilo naporno, četudi Louis z ročnimi spretnostmi ni imel nobenih težav.
Pri pletenju košar, izdelovanju cokel ali običajnem pletenju je bil, na primer, izvrsten. Njegovi spretni in natančni prsti so mu pomagali tudi pri hitrem napredovanju učenja klavirja. Učil se ga je tako, da mu je učitelj polagal roke na določene položaje, dokler si jih ni zapomnil in jih bil sposoben ponoviti. Vendar ni bil le predan, temveč tudi izjemno nadarjen učenec, kar je še posebej veselilo, ali tolažilo, njegove starše. Ker sta bila starejša, sta se bala, da bo na stara leta obsojen na beračenje, zato sta se tolažila, da si bo kruh lahko služil vsaj z glasbo.
Louisov mali sistem
Vendar si ga ni, saj je leta 1821 spoznal pike in začutil njihovo moč. Tega leta je namreč starega ravnatelja, ki je učence za najbolj nedolžne prestopke kaznoval z odtegnitvijo hrane ali s samico, nasledil dr. Pignier. Ker ga je zanimal le napredek učencev, je brez pomislekov sprejel stotnika Charlesa Barbierja, ki se je najavil, da bi mu predstavil svojo pisavo, imenovano sonografija. Razvil jo je iz svoje »nočne pisave«, sestavljene le iz izbočenih pik in črt, ki je nastala zato, da bi lahko vojaki na skrivaj brali sporočila tudi ponoči. Prepričan je bil, da bi lahko z njo pomagal slepim, ravnatelj pa se je odločil, da bodo končno besedo pri tem imeli njegovi učenci.
In ti so se družno strinjali, da je pike veliko lažje prepoznati kot izbočene črke, zato so jih uvedli kot pomožno učno metodo. Nad njimi je bil še posebej očaran Louis. Brez težav se je naučil tabelo, ki je predstavljala zloge, kmalu obvladal branje in začel za pisanje uporabljati preprosto napravo, podobno ravnilu.
Branje je bilo zdaj bistveno hitrejše kot prej, povrh so slepi lahko še pisali. Vendar je Louis v sistemu kmalu začel odkrivati pomanjkljivosti. Besed ni mogel zapisovati po črkah, ker so pike predstavljale zloge, v stavek ni mogel vnašati ločil in naglasnih znamenj, ki jih ima francoski jezik, ker zanje ni bilo predvidenih kombinacij ločil, iz enakih razlogov ni mogel zapisovati števil, glasbenih not … Predvsem pa je imela vsaka beseda preveč pik, saj je bil en sam zlog lahko dolg tudi dvajset pik.
Ker pa je bila Louisu osnovna ideja sistema pik všeč, je začel, star komaj trinajst let, razmišljati o izboljšavah. Zanj ni bilo dovolj, da ima osnovno orodje za sporazumevanje, hotel je pravo pisavo za slepe. Svoje ideje je predstavil stotniku Barbierju in pričakoval, da se bo ta lotil izboljšav, vendar je živel v iluzijah. Tudi stotnik je bil žrtev svojega časa in je bil prepričan, da ni prav nobene potrebe po tem, da bi sonografijo prilagodil tako, da bi imeli slepi na voljo celotno abecedo, ločila, matematične znake in znake za zapisovanje glasbe, saj je zanje dovolj dobro že, da se lahko za silo sporazumejo.
Trinajstletni deček se z njim nikakor ni mogel strinjati. Hotel je več. Hotel je vse. In je to tudi dobil, a le zato, ker je od leta 1822 do leta 1824 vsak prosti trenutek, ki ga je imel, posvetil raziskovanju pik in njihovih možnih kombinacij. Na kolenih je imel majhno tablico, prekrito s papirjem, in je s koničasto pripravo udarjal po njej. Računal je, štel, poskušal znova, delal neustavljivo in skoraj do onemoglosti.
Počasi, a zanesljivo se je bližal cilju – zmanjšati število pik na toliko, da bo mogoče vsak znak otipati s konico enega prsta, vendar zagotoviti, da bo vsaka skupina pik prepoznavno drugačna od drugih. Tako je delal in delal, tudi med počitnicami, ki jih je preživel doma, na vasi, in vztrajal kljub pomilujočim opazkam vaščanov, ki so ga nerazumevajoče opazovali, kako osamljeno tolče po svoji tablici.
Smilil se jim je, sam sebi prav nič. Oktobra 1824 je naposled ocenil, da je našel način, kako zapisati vse črke abecede, naglasna znamenja, ločila in matematične znake z le šestimi pikami in nekaj malimi vodoravnimi črtami. Dosegel je cilj – skupek pikic za vsak znak je bil zdaj tako majhen, da človeku ni bilo potrebno premakniti prsta, da bi prepoznal črko.
»Tudi če ne bi bilo Brailla, bi nekdo zagotovo izpopolnil sistem stotnika Barbiera. A Braille ga ni le izpopolnil: spremenil je samo osnovo njegovega sistema. Če mu slepi ne dolgujejo vsega, mu zagotovo dolgujejo najboljše. Barbier je imel oči, Braille je imel le svoje prste. Zato je nastal sestav iz šestih pikic, tako odlično prilagojen tipanju s prsti. Le ena pika več v širino in višino in znake bi bilo že težko prepoznati,« je o Braillovi pisavi zapisal Pierre Henri.
Ko je Louis svoj sistem pokazal sošolcem, so bili navdušeni. Pri branju z njegovim sistemom so napredovali tako hitro, da ga je ravnatelj, četudi mu je njegov genialni dijak zatrjeval, da mora iznajti še nekdaj izboljšav, uvedel v pouk in ravnila za pisanje, s katerimi so dotlej pisali v sonografiji, prilagodil za Louisov sistem pik. To je bil za dijake prelomni trenutek – prvič so si lahko predavanja zapisovali, si dopisovali, pisali dnevnike, delali sezname …
Zdaj je Louis vedel, da raziskuje v pravo smer. Če so njegovi prijatelji pike sprejeli za svoje, potem morajo biti dobre. Svoj »mali sistem«, kakor ga je imenoval, je začel vneto izpopolnjevati, čeprav nikoli na račun izobraževanja, še manj glasbe. Začel se je namreč učiti igrati na orgle, ki so bile zanj idealen inštrument. Z glasbo je lahko izrazil tisto, kar mu je ležalo na duši, orgle pa so ga povezovale z vero, ki je bila v njem vedno globoka. Igral jih je tako dobro, da je pozneje igral v številnih mestnih cerkvah, razen takrat, kadar je svoje mesto odstopil kakšnemu slepemu prijatelju, ki ni imel od česa živeti. Kajti prijateljstvo je bilo zanj sveto.
Vse za prijatelje
»Prijateljstvo mu je pomenilo veliko dolžnost, pa tudi nežno čustvo. Zanj je žrtvoval vse, svoj čas, svoje zdravje, svoje imetje … Želel je, da bi tisti, ki jim je namenil svoje prijateljstvo, od tega kaj imeli. Zato je pazil nanje in jim pogosto dajal premišljene in odločne nasvete. Če so drugi oklevali ali se nerazumljivo upirali temu, da bi kakšnemu skupnemu prijatelju dali po njegovem mnenju pomemben, vendar boleč nasvet, se je nasmehnil in rekel: 'Pridi, se bom jaz žrtvoval',« je Louisa opisal njegov učenec in prijatelj Hippolyte Coltat.
Louis je bil mil, prijazen in razumen človek. »Zaradi izjemne globine duha, pravilnosti svojih sodb in hitrega razuma je znal predvideti zaporedje in posledice dogodkov, zato je bil med nami, ki smo ga dobro poznali, le malokdo, ki ni upošteval njegovega nasveta ali ga ni cenil kot odličnega,« je nadaljeval Hippolyte Coltat, zagotovo pa bi se z njim strinjali tudi tisti njegovi prijatelji, s katerimi si je dopisoval v letih, ki jih je zaradi bolezni bolj ali manj preživel v postelji.
Zanje mu ni bilo škoda ne časa ne denarja. Kupoval jim je knjige in pripomočke za pisanje, jim plačeval, da so prepisovali knjige, potem pa te dajal tistim, ki so jih potrebovali. Vendar nikoli nikomur ni dajal občutka, da mu je karkoli dolžan, ne hvaležnosti ne povratnih uslug.
»Louis Braille je bil apostol luči. Četudi drži, da zanamci pomnijo predvsem dela tega moža neverjetne stanovitnosti in natančnosti, moža z izjemno sposobnostjo zbranosti, moramo le priznati, da ni imel le razuma izumitelja, ampak tudi dušo svetnika,« je o njem zapisal biograf Jean Roblin.
Nič manj ga ni cenila slepa in gluha Helen Keller, čeprav ga ni poznala. »Louis Braille je umrl kot celostna osebnost, čeprav je bil slep. Bil je velik človek, ker je svojo slepoto čudovito uporabil za osvoboditev podobno prizadetih, kot je bil sam. Neutrudno delo njegovega jasnega, znanstvenega razuma, njegova mirnost in potrpežljivost, njegove ustvarjalne učiteljske sposobnosti, bogastvo njegovega srca, ki ga je razdajal v obliki neštetih tihih darov iz svojih pičlih prihrankov vsem potrebnim, slepim, pa tudi drugim, so njegova neprecenljiva zapuščina,« je zapisala o njem.
Javnost se njegove veličine še dolgo ni zavedala, njegovi prijatelji pa so jo cenili in spoštovali že veliko prej. Predvsem pa njegovi učenci. Leta 1826, ko je bil star sedemnajst let, je, četudi dijak, namreč začel poučevati matematiko, slovnico in zemljepis. Ker je bil izjemno blag, prilagodljiv in ljubeč, je med otroki kmalu postal izjemno priljubljen in tako je bilo skorajda samoumevno, da so ga leta 1828, ko je bil star devetnajst let, v šoli tudi uradno zaposlili. Zdaj je k svojim obveznostim dodal še poučevanje glasbe.
»Svoje dolžnosti je izpolnjeval tako očarljivo in s toliko modrosti, da prisotnost pri njegovih urah za učence ni bila obveznost, ampak pravo veselje. Niso tekmovali le med seboj, da bi bili boljši ali vsaj enaki drug drugemu, ampak tudi v ganljivih in nepretrganih poskusih, da bi bili v veselje svojemu učitelju, ki so ga občudovali kot predpostavljenega, in ga hkrati imeli radi kot modrega ter razgledanega prijatelja, ki je vedno znal pametno svetovati,« se je tistih let pozneje spominjal Hippolyte Coltat.
Louis je bil srečen, pa čeprav se njegovo življenje skorajda ni spremenilo in je moral, tako kot dijaki, spoštovati stroge šolske predpise, po katerih, na primer, ni smel zapustiti zgradbe brez dovoljenja ali poslati pošte, ne da bi jo prej cenzurirali. Vendar ga to ni motilo. Dobil je svojo sobo in z njo mir, da se je lahko posvetil svojemu študiju in delu, pa tudi v poučevanju je izjemno užival.
Potem ko je bila leta 1827 v njegovo abecedo prevedena slovnična knjiga in je dve leti pozneje izšla še prva izdaja Braillove knjige Način zapisovanja besed, glasbe in preprostih pesmi z uporabo pik za slepe, ki je pomenila uradno rojstvo Braillove pisave, se je zdaj posvetil sestavljanju matematične knjige, še naprej pa je raziskoval tudi način zapisovanja glasbe, s katerimi se je ubadal vse od leta 1826.
Njegovi starši so bili mirni – njihov slepi sin je delal in se preživljal sam, namesto da bi bil v breme družini ali bi moral beračiti. Pa vendar je njegov oče pred svojo smrtjo leta 1831 poslal pismo ravnatelju Pignieru in ga v njem prosil, naj skrbi za Louisa in naj ga nikoli ne odpusti. Želja se mu je uresničila. Louis je do smrti živel v zavodu, v katerega ga je pripeljala želja po znanju.
Vendar v njem ni užival, saj ga je vse bolj začelo izdajati zdravje. Že od leta 1830 je čutil vedno večjo utrujenost in tiščanje v prsih, leta 1835 pa je bilo že povsem jasno, da je z njegovim zdravjem nekaj hudo narobe. Ko je neke noči začel izkašljevati kri, je šolski zdravnik nemočno ugotovil, da kaže začetne znake tuberkuloze. Ni ga poslal na deželo, kjer bi si lahko na svežem zraku opomogel, ker ni vedel, kaj povzroča tuberkulozo in kako jo zdraviti. Tako mu je lahko svetoval le čim več počitka v vlažni in zatohli sobi ter čim manj obveznosti, da se ne bi preveč izčrpaval.
Kljub temu pa je leta 1836 na prošnjo angleškega učenca iznašel skupek pik za črko W, ki je francoska abeceda ne pozna, in jo dodal k abecedi, leta 1837 objavil popravljeno izdajo svojega sistema, se začel ukvarjati z vprašanjem, kako bi si lahko med sabo dopisovali slepi ljudje in videči ter leta 1839 rešitev tudi našel. Navadne črke abecede bi lahko zapisovali tako, da bi jih sestavljali iz vtisnjenih pikic, se je domislil. Tako bi jih slepi lahko otipali, zdravi pa videli. Njegovi prijatelji so bili navdušeni. S pomočjo njegove iznajdbe, ki jo je poimenoval rafigrafija, so lahko prvič v življenju sami pisali svojim staršem.
Boj za prepovedane pike
Vendar navdušenje slepih nad drobnimi pikami ni bilo dovolj, da bi jih sprejeli tudi tisti, ki vidijo. Čeprav so v šoli uporabljali Braillovo pisavo, ta še vedno ni bila uradno sprejeta, in vsi napori ravnatelja dr. Pignierja, ki se je od leta 1929 bojeval za uradno priznanje pik v šoli, so bili zaman. Čeprav so otroci pri učenju s pisavo vtisnjenih črk Valentina Haüya napredovali po polžje, so jo morali uporabljati, ker so oblasti menile, da bi bila sprememba sistema predraga, še večja ovira pa je bilo njihovo prepričanje, da bi uporaba pik postavila nepremostljivo pregrado med slepe in videče, zato mora pisava slepih temeljiti na isti osnovi kot pisava za videče. Zanje so bile vtisnjene običajne črke edine sprejemljive.
Slepi so jih zaman prepričevali, da se motijo. Leta 1834 jim je Louis na Industrijski razstavi predstavil svojo pisavo, a jih ni premaknil niti za milimeter. Leta 1837 so v šolski tiskarni natisnili Kratko zgodovino Francije v treh knjigah, kar je danes prva knjiga, natisnjena v Braillovi pisavi, vendar tudi to ni imelo učinka. V zavodu so se še naprej učili po Haüynovem sistemu.
Namesto da bi ga Braillova pisava spodrinila, se je ta zasidral še trdneje, ko so leta 1849 prisilno upokojili dr. Pignierja, največjega zagovornika pik, na njegovo mesto pa postavili nekdanjega učitelja Dufauja, velikega nasprotnika pik. Pred njim so učenci med poukom pike smeli uporabljati, čeprav uradno niso bile dovoljene, zdaj si tudi tega niso upali več, ker so se bali kazni samovoljnega novega ravnatelja.
Ki je imel zelo nenavadne poglede na to, kaj je za slepe dobro in kaj ne, saj je sam videl zelo dobro. Vendar Louis ni mogel narediti nič. Njegovo zdravje je bilo vedno šibkejše, dokler ni v prvih mesecih leta 1843 ponovno začel izkašljevati kri. Zdaj je moral počivati tudi po več tednov skupaj in zdravnik je zahteval, naj opusti poučevanje. In ga je, vendar je bil s spletkami in novostmi, ki niso koristile nikomur, vedno na tekočem. Učenci in prijatelji ga nikoli niso zapustili in so mu poročali o vsem, kar se je dogajalo v šoli.
Tudi takrat, ko je spomladi 1843 odpotoval domov, v Coupvray, da bi si na svežem zraku in v mirnem okolju nabral novih moči. Pa vendar je, ko se je oktobra vrnil v šolo, razočarano ugotovil, da so razmere v njej še slabše, kot so bile, ko jo je zapustil. Ravnatelj Dufau je, na primer, dal sežgati vse knjige s črkami Valentina Haüya, ker se je pod vplivom učiteljev za slepe iz Amerike in Škotske odločil, da bo spremenil velikost črk. Tako je v plamenih izginilo kar triinsedemdeset knjig, slepi otroci pa so se morali začeti učiti brati spet od začetka.
Braillova pisava je bila za ravnatelja še vedno nesprejemljiva, razen za zapisovanje glasbe, trdovratno pa so se je oklepali otroci. V prostem času so tisti, ki so jo poznali, novince učili, kako se uporabljajo pike in si v njej delali zapiske ali si dopisovali. To je bila za ravnatelja takšna osebna žalitev, da jim je na šolskih tleh v celoti prepovedal njihovo uporabo.
Morda bi mu pike celo uspelo izkoreniniti, če se jim ne bi v bran postavil njegov pomočnik Joseph Gaudet. Četudi je bil ravnateljev prijatelj, si ni mogel zatiskati oči pred dejstvom, da so otroci pri učenju z Braillovo pisavo napredovali bistveno hitreje kot pri učenju z izbočenimi običajnimi črkami, zato je začel ravnatelja vztrajno prepričevati, da abeceda v pikah ne bo osamila slepih, temveč jim bo odprla povsem nov svet – svet, ki ga opisujejo knjige, a slepi vanj nimajo vstopa, ker za branje zapravijo preveč časa, predvsem pa nimajo dovolj knjig, saj jih je v izbočeni pisavi nemogoče natisniti toliko, kolikor bi jih lahko v Braillovi pisavi.
Ravnatelj se je počasi, a vztrajno ogreval za njegove argumente, četudi je to skrbno prikrival. Potem pa so se novembra leta 1843 selili v novo šolo, ki je zrasla potem, ko je leta 1838 zgodovinar Alphonse de Lamartine s svojim opisom razmer v šoli prepričal poslance, naj izglasujejo denar za nakup zemlje na ulici Boulevard des Invalides in postavijo novo šolo. Uradna otvoritev je bila 22. februarja 1844.
Dvajset let do zmage
Prišli so ugledni gostje in ravnatelj je prevzel besedo. Louisu, ki je sedel med zbranimi, je zastal dih. Opisal je namreč prednosti, ki jih ima za slepe Louisov sistem, slepemu učitelju pripisal vse zasluge zanj in z govorom poskrbel za uradno odobritev prepovedanih pik. Zmagale so, a le zato, ker so bile za slepe resnično najboljše in se jim kljub prepovedi niso hoteli odpovedati. Za svojo zmago so potrebovale celih dvajset let.
»… je dejstvo, da Braillova pisava ni bila uvedena zaradi vpliva od zunaj, ampak zaradi pritiska od znotraj, zaradi navdušenja tistih, ki so jo sami vsak dan uporabljali in izkusili njeno vrednost. In pa zaradi prizadevanja tistih zdravih ljudi, ki so se ukvarjali s težko nalogo poučevanja slepih, da uporaba te pisave prinaša napredek učencev,« je zapisal Pierre Henri v knjigi Življenje in delo Louisa Brailla.
Vendar Louise ni dočakal niti aplavza niti svetovnega priznanja svojega dosežka. Njegova bolezen je vse bolj napredovala in tudi nova, čista in suha zgradba, v kateri je zdaj živel, ni mogla spremeniti toka dogodkov. Ponovno je moral opustiti učenje, a je lahko ostal v zavodu. Ravnatelj je namreč izposloval dovoljenje, da lahko za Louisa skrbijo v šoli, četudi ne more poučevati. Tako si je ponovno opomogel dovolj, da se je leta 1847 lahko vrnil v učilnico. Četudi ga je poučevanje izčrpavalo, je v njem užival, dokler leta 1850 resnično ni mogel več. Odtlej je le še nekaj učencev poučeval klavir.
Ponoči, 4. decembra 1851, je ponovno začel izkašljevati kri. Nihče ni več dvomil, da izgublja bitko z življenjem. Tudi Louis Braille ne. Prijateljem je naročil, naj njegova mama iz njegovih prihrankov dobiva reden prihodek, njegovi nečaki naj dobijo njegovo preostalo premoženje, stvari, ki jih je imel v zavodu, pa naj gredo njegovemu prijatelju Coltatu. Dva dni po svojem triinštiridesetem rojstnem dnevu, 6. januarja 1852, je umrl. Pokopali so ga v Coupvrayu.
»Trideset let njegovega vestnega dela je slepim ljudem prineslo več koristi kot stoletja usmiljenja in miloščine, vseeno pa je Braille umrl tako preprosto, kakor je živel. Njegovi sodobniki ga niso ne opevali, ne poveličevali, ne poznali,« pišejo biografi.
Kajti Braillova pisava je bila kot uradni sistem pisanja za slepe v Franciji sprejeta šele leta 1854, medtem ko so po svetu pretekla še desetletja, preden so se videči zavedeli, da so pike za slepe dejansko najlažji način branja in pisanja. Francosko govoreči del Švice je bil eden redkih, kjer so Braillovo pisavo začeli uporabljati malo za Francijo in so leta 1860 v Lozani že natisnili prvo knjigo v Braillovi pisavi zunaj Francije. Nemško govoreče dežele so, nasprotno, običajne črke uporabljale še nadaljnjih šestdeset let, medtem ko je v Angliji večina šol Braillovo pisavo sprejela za uradno leta 1883. Takrat je dr. Thomas Armitage ustanovil odbor slepih in ga zaprosil, naj preizkusi vseh dvajset sistemov tiska za slepe, ki so jih tedaj uporabljali, in odloči, kateri bo uraden ter tako konča zmedo na tem področju. Slepi so za najboljšo izbrali Braillovo pisavo.
Ta je »zmagala« tudi leta 1878, ko so na pariškem kongresu evropskih narodov ocenjevali različne načine tiskanja in pisanja ter izbirali enega, ki bi bil enoten za ves svet. Kljub temu pa so v Ameriki še vedno uporabljali več različnih sistemov in so šele štirideset let pozneje uvedli le en uradni sistem, klasično Braillovo pisavo.
Danes Braillovo pisavo uporablja milijone slepih po vsem svetu, zato skromni, vendar genialni Louis Braille nikoli ni bil pozabljen. Junija leta 1952 so predstavniki štiridesetih držav prišli na njegov grob v Coupvray in njegove ostanke pospremili v Pariz, kjer so ga v Panteonu pokopali med največje može in žene Francije.
»Možnost sporazumevanja v najširšem pomenu besede pomeni dostop do znanja, to pa je za nas življenjskega pomena, če ne želimo, da nas prijazni ljudje z zdravim vidom še naprej prezirajo in so do nas pokroviteljski. Ne potrebujemo usmiljenja in prav tako nas ni treba spominjati na to, kako smo ranljivi. Obravnavati bi nas morali kot enakovredne – to pa lahko dosežemo prav s sporazumevanjem,« je nekoč zapisal Luis Braille. Svoj cilj je dosegel.